Območje Goričkega / LAS Goričko

 

Goričko je najbolj severovzhodna dežela Slovenije, ki na eni strani meji na Avstrijo in na drugi strani na Madžarsko. Goričko leži med reko Muro in reko Rabo. Najvišji hrib na goričkem se dviguje do višine 418 m nadmorske višine. Razmere za poljedelstvo so zaradi kisle in slabo rodovitne prsti neugodne, več možnosti je za razvoj živinoreje in sadjarstva. Kmetijske posesti so majhne in razdrobljene. Vse to in pa prometna odmaknjenost vplivata na redkejšo poselitev. Goričko je brez večjega središčnega naselja.

LAS Goričko obsega 10 občin, ki se razprostirajo na površini 564,19 km2 in v njih živi 29.437 prebivalcev. Po velikosti ozemlja je na Goričkem največja občina, Občina Moravske Toplice s 144 km2 površine in druga po vrsti glede števila prebivalstva s 5962 prebivalci. Sledi ji z manjšo površino ozemlja (107,58 km2) in z več prebivalci (6136) občina Puconci. Najmanjša občina na goričkem je Občina Hodoš z le 18 km2 površine ozemlja na katerem živi le 379 prebivalcev. Po koeficientu poselitve prebivalstva pa ugotovimo, da je najbolj gosto naseljena občina Tišina (111,8), sledi občina Rogašovci (80,5) in občina Kuzma (70). Po istem koeficientu ima najbolj redko poselitev občina Hodoš (21), sledi občina Šalovci (26,4) in občina Gornji Petrovci (32,1). Poprečna gostota poselitve izračunana za občine LAS Goričko znaša 52,2.
Podrobne podatke, karakteristike in aktualne novice LAS Goričko, najdete na spletni strani www.las-goricko.si


Zgodovina Goričkega


Območje Goričkega je bilo skozi svojo zgodovino vedno bolj ali manj poraščeno z gozdovi in zato nikoli gosto naseljeno. Sledovi naselbin v zgodnjih poselitvenih obdobjih so bili potrjeni na njegovih obrobjih oziroma porečjih Ledave, Krke in Kobiljanskega potoka; za najpomembnejšo prazgodovinsko naselbino pa velja Bukovnica. Rimske naselbine sledijo porečju Ledave, medtem ko so gomilna grobišča iz istega obdobja razprostranjena po celotnem območju. Rimski zasedbi je sledila slovanska naselitev, ki pa jo na Goričkem potrjuje le slovanska najdba iz Gradišča v Selu, datirana v 9. stoletje. Sledil je prodor Madžarov, ki so območje današnjega Prekmurja s premikom obrambnega pasu na reko Kučnico v 12. stoletju dokončno vključili v svoj civilno- in cerkvenoupravni sistem. Goričko je od takrat pa vse do leta 1919 spadalo pod Železno županijo (Vas) ter škofiji v Györu in nato Sombotelu (Szombathely).

Umiritvi razmer po stoletjih vojn v panonski nižini je sledila delitev fevdalne zemlje in ponovna kolonizacija. Fevdalni gospodje - največji med njimi Amadejci in nato Széchyji - so na svojih posestvih naseljevali predvsem okoliško slovensko prebivalstvo, ob zahodni meji nemško, ob vzhodni pa so živeli Madžari, kot del poselitve iz časa oblikovanja obrambne (stražne) krajine Örség. Zaradi najštevilnejše slovenske poselitve se v srednjem veku za to območje uporablja tudi ime Tótság. Največje fevdalno zemljišče gornjega Prekmurja se je formiralo okoli gradu Gornja Lendava (Grad). Skozi kraj je peljala pomembna cesta iz Monoštra do Nemških vrat (Gederovci) in prek Križarke cesta skozi Šalovce proti Zalalövöju.
Večina prekmurskih protestantov (evangeličanov in nekaj kalvincev v Motvarjevcih) živi danes na Goričkem, ena prvih organiziranih protestantskih skupnosti pa je bila v času reformacije pri Sv. Benediktu (Kančevci), kjer je v srednjem veku deloval samostan. Protireformacija in turški vpadi so močno razredčili prebivalstvo, temu pa je sledila nova kolonizacija v 17. in 18. stoletju. Med novimi zemljiškimi gospodi so pomembni Bátthyányiji in Nádasdyiji, med novimi naseljenci Judje, prva protestantska župnija po tolerančnem patentu pa je nastala v Puconcih.
V drugi polovici 19. stoletja je za Goričko kot območje izrazito ekstenzivnega kmetovanja predvsem pomembna zemljiška odveza, ki tlačane spremeni v najemne delavce. Tu so začetki množičnih migracij delovne sile: sezonskih ali trajnih izseljevanj. Na prelomu stoletja naj bi za zaslužkom odšla tretjina goričkega prebivalstva, čemur je botrovala tudi trtna bolezen, ki je popolnoma uničila goričke vinograde. Slike ni bistveno popravila prva agrarna reforma po priključitvi k Jugoslaviji leta 1919, druga leta 1945 pa le delno, in to predvsem na račun izseljenega nemškega prebivalstva ob zahodni državni meji. Za drugo polovico 20. stoletja so značilne predvsem dnevne migracije zaposlenih v Mursko Soboto kot regionalno središče, zaradi česar so tudi vse goričke ceste speljane v smeri sever-jug. Šele v zadnjih letih se ta podoba spreminja, vendar Goričko še vedno išče svoj prostor znotraj novih razvojnih možnosti, ki naj bi jih prineslo območje brez meja.

Kulturna dediščina


Na območju Goričkega so sledi bivanja znane že iz prazgodovinskih obdobij, antike in zgodnjega srednjega veka. V 9. stoletju so tod prevladovali slovanski predniki pod vladavino knezov Pribine in Koclja, okrog leta 900 pa so razvoj zavrli vdori Ogrov, ki so izoblikovali t. i. mejni pas. Ponovna kolonizacija pa je spet potekala od konca 11. do 14. stoletja. V tem času so nastali tudi starejši kulturni spomeniki.
Današnja pokopališka cerkev sv. Martina v Domanjševcih velja za najstarejši ohranjeni sakralni spomenik v Prekmurju, nastala je malo pred sredo 13. stoletja. Izjemen spomenik okrogle romanske arhitekture ter gotskega slikarstva je tudi rotunda v Selu, nastala v sredini 13. stoletja. Odmevi gotske stavbarske prakse, ki na območju Goričkega niso zamrli še skozi 15. in 16. stoletje, se kažejo na cerkvah pri Gradu, v Gornjih Petrovcih in Boreči. Po času gotike je nastopilo obdobje turške nevarnosti, ki je tudi ta del ogrožala skoraj dvesto let, vse od 15. do 17. stoletja. Takrat je bila večina moči usmerjena v obrambo, pozneje pa je razvoj zajel trge in mesta zunaj Goričkega.
Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja je doživela močno urbano rast predvsem Murska Sobota, mejnik v razvoju in prepoznavnosti pa seveda predstavlja čas po letu 1919, ko je bil prekmurski del skupaj z Goričkim vnovič združen z matično slovensko domovino.
Danes največ obiskovalcev pritegneta eden največjih gradov na Slovenskem, grad pri Gradu, in cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini.
Grajsko poslopje pri Gradu (nekdanja Gornja Lendava) je prvič omenjeno leta 1208, v stoletjih je dobil značilno mnogokotno obliko, v njem pa se kažejo romanske, poznogotske, renesančne in baročne značilnosti. Zaradi umeščenosti, zgodovinske vloge, zasnove in velikosti bo grad upravno-strokovni center mednarodnega Krajinskega parka Goričko-Örség-Raab s spremljajočimi dejavnostmi.
Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini, daleč vidna po okroglem stolpu, je nastala tako, da je starejšo, v jedru romansko in v 14. stoletju gotizirano cerkvico sloviti arhitekt Jože Plečnik v 30. letih kot vhodno lopo vključil v novo celoto. Tako je nastala ena najpomembnejših stavb sodobne sakralne arhitekture na Slovenskem.

Tradicionalne obrti na Goričkem


Vir: www.park-goricko.org

Na spletni strani Krajinskega parka Goričko - www.park-goricko.org, se lahko seznanite tudi z drugi zanimivimi podatki in opisi območja Goričkega.

Novice

Vzpostavili smo facebook skupino

Za namen promocije spletnega portala www.nagorickem.si smo vzpostavili tudi skupino na facebooku, ki se ji lahko pridružite tukaj.

Predstavitev projekta in spletne strani

Na otvoritvi Vulkanije na Gradu je ekipa LRF za Pomurje na predstavitveni stojnici predstavljala projekt "Na Goričkem se dogaja" in nov spletni portal www.nagorickem.si, ki ponuja širok nabor ...

Projekt "Na Goričkem se dogaja" bo na Vulkaniji

V okviru projekta predvideno Start up kampanjo promocije in aktivacije nevladnih organizacij, bomo izvedli na otvoritvi Vulkanije, ki bo 31.8.2013 pri Gradu.
Poiščite nas na prizorišču, da prejmete ...